+386 030 610 606 epeka@epeka.si
Select Page

nadaljevanje bloga Če ne gre drugače, jim dajmo vsaj brisače

KONFERENCA

Na prvo konferenco
https://www.cnvos.si/aktualno/3152/dogodek-vpliv-prostovoljskih-aktivnosti-na-zaposljivost-mladih/   smo se odpravili v poslovno stavbo TR/3. Na vhodu so preverjali prijave. 

Mimo je švignila skupina mladih.   

»Halo! Kam? A ste prijavljeni?« je zanimalo gospoda.  »Kakšna prijava. A je potrebna prijava?« se je čudila mladež.  »Lej te pojave. Na prireditev hočejo kar brez prijave« se je gospod pritožil organizatorju.  »Je že v redu. Dogodek je namenjen mladim. Kar pojdite noter.«    »Prihaja še ena skupina« so rekli mladci in se zakadili v dvorano.   Gospod je zavil z očmi. Hostese so ga mirile: »Brez skrbi. Bomo uredili«.

Iz Leka? 

»Ime organizacije«
 Huh! Ta punca pa nerazločno govori. »Epeka« »Evreka?« »Epeka« »Iz Leka?« Spogledali smo se in odločneje rekli:»Epeka!«. Ravno, ko smo izgovorili besedo Epeka so po zvočniku najavili začetek konference. »Kako?« Za nami se je nab(i)rala vrsta.
»Pa kaj je zdej. A bomo kle stal cel dan?« je priletelo iz ozadja. »Na stranišče bi šel« se je zadrl možak v množici. »Jaz bi se pa usedla« je rekla gospodična v oprijeti obleki. »Težko stojim v teh petkah«.  »Obleč se dogodku primerno. Sej ne greš v diskača« jo je zadel komentar iz vrste za njo. »Dej utihn, primitivc! Najboljš, da pridem v trenirki. Vi tipi sploh nimate filinga, kako se napravi…« Sredi stavka jo je prekinila pesem Moja štikla od Severine. »Ime organizacije« A se hecate? »Epeka«
»Eleka?«. »A vam je treba narisat?« smo nejevoljili. Nekdo iz naše skupine je iz  žepa potegnil  vizitko in  jo vrgel na mizo

Hostesa se je nasmehnila in nas spustila v dvorano.

Tip nervozne narave

Dvorana je bila lepo zapolnjena. Ljudje so še kar prihajali. Ko je prišel noter prej omenjeni gospod mu je nabrekla žila              sredi glave. Tip je očitno nervozne narave.    »Teli mulci so najboljša mesta dobili. Pa se sploh niso prijavili!« je rentačil. Pri vhodu se je usedu. Videlo se je, da mu to ni v redu.   Prireditev se je začela. Nekaj slušateljev je ostalo na nogah.  »Ni dovolj stolov« so se pritoževali. »Vzeli so nam stole. Ukradli so nam mesta.«   

Gospod pri vhodu je bil od jeze čist rdeč. Nihče se mu ni upal nič rečt.

Organizator je prinesel dodatne stole. Končno smo sedeli. A nismo bili preveč veseli. Stiskali smo se za mizo.                                Vrhunec je nezadovoljstvo doseglo, ko se je pojavila druga skupina neprijavljene mladine. Posedli so se po nizkih omarah. Bilo je kot na tekmi, kjer prodajo več vstopnic, kot je kapaciteta dvorane. Potem ljudje visijo malodane iz stropa. Plezajo po ograji.

 

Nabutani kot sardine

Organizatorji zaslužijo vse pohvale. Nosili so stole, čeprav ni bilo več prostora. Mladinci so nosili stole čez glave udeležencev. Eden jih je dobil po glavi z nogami od stola.  »Ste prijavljeni?!« je bevsknil.  »Seveda, smo. Ne bi bili tako neuvidevni…«.  »Lažete! Kradete!« je zakričal gospod pri vhodu.        Na koncu smo skoraj vsi sedeli. Ampak res nismo bili veseli. Nabutani smo bili kot sardine.  Nekaj ljudi je (o)stalo brez stolov. Pri vhodu so se morali vsakič, ko je kdo zapustil ali vstopil v dvorano pomikati gor in dol kot eden.                                                                                            

Rešili smo en problem – sedenje. Pojavil se je nov – sledenje. Nekateri »neprijavljenci« niso razumeli predavatelja – Škota.  Zdolgočaseno so se ozirali okrog, zehali. 
Malo je manjkalo, pa bi one, ki so stali živci izdali. Situacijo je rešil bife; rogljički in kava. Hrana zaceli vse rane. 

 

Jurček

Mladim in malo manj mladim prostovoljstvo odpira vrata na trg dela. Jim daje izkušnje. Dviguje kompetence in samozavest je 
žvrgolel oranžno lasi Škot, ki se ni zavedal kakšna drama se odvija v zadnjem delu dvorane.  Prostovoljstvo vzpodbuja inkluzivnost izključenih družbenih skupin (migranti, ljudje z družbenega roba, osebe z psihofizičnimi ovirami). Omogoča socialno mobilnost. Naslavlja koncept aktivnega državljanstva.  Podobno kot SA (socialna aktivacija).  Predstavljeni so bili programi Erasmus +[1], EVS in ESC[2].  

Debata se je zaključila z možganovanjem. Fajn je če ni predavanje zgolj ex cathedra in se v program vključi tudi poslušalstvo. 
Spoznali smo ljudi in organizcije, ki smo jih srečevali tudi na ostalih dogodkih.  Planinska zveza »pelje« super zgodbo. Slepe in gluhe uvaja v gostinsko delo. Vodi akcijo Gluhi strežejo v planinskih kočah

Res fajn projekt. Ljudem ponuja delovno izkušnjo in polno, kvalitetno preživljanje časa v naravi.
Noro in navdihujoče. Dobre zgodbe, ki ne najdejo poti do medijev. Na takih dogodkih izveš vrsto novih stvari. Dobiš ideje, 
informacije. Navežeš stike. Na možganovanju nas je ena od udeleženk povabila na dan prostovoljstva.

To je čar SA. Neformalno druženje, navezovanje stikov na dogodkih, prireditvah. Vrh unec je sledil na vrhu. Na terasi TR/3 tik pod Iskrino uro je sledila pogostitev. 

V dvigalo nas je sprejela punca s katero smo imeli »težave« pri vhodu. »Katero nadstropje?« »Na vrh.« »Katero?« Pa ne spet! »Na vrh!« »Lahko poveste bolj naglas?« »Bomo kar sami pritisnili tipko.« Ko sem poskušal pritisniti tipko, me je udarila po prstih.        »To je moje delo!«
Nič, gremo pa peš.

Nismo se zastonj povzpeli na vrh.  

Prišli smo na okus

Prišli smo na okus, kaj nas čaka na prihodnjih dogodkih. Super hrana. In to zastonj. Mateo nam je povedal štorijo o kolegu, ki je izmojstril brezplačno obiskovanje pogostitev visoke družbe. Kako tudi majhne ribe vsaj 
za trenutek plavajo v istem akvariju z morskimi psi. In kako je z njim obiskal Hrvaško ambasado. Sprehajali smo se med obloženimi mizami in izbirali delicije. Ko smo si dodobra naložili krožnike smo se podali na teraso. 

Uh! Kakšen pogled na(d) Ljubljano. Uživali smo na soncu, v družbi in okusih. V pogovor sem se zapletel z udeležencem konference. Pogled mi je drsel po mestu. Pripovedoval sem mu o ulicah, ki so se vile pod nami. Čez čas sem ga vprašal če ima sam podobne spomine. Nekaj trenutkov je vladala tišina. Potem pa zaslišim znan glas. »Kako?« Obrnem se. Pred sabo zagledam punco iz dvigala. Ne! Dost je blo za dons! Iz rok spustim krožnik z dobrotami in odvihram domov..

P.s.: kasneje sem izvedel, da je punca  naglušna. Ponosna je, da je polnopravni član družbe: se  šola, opravlja delo. Zato je tako  reagirala, ko smo hoteli namesto nje upravljati z dvigalom. Dober nauk, da nas ovire ne smejo ovirati pri dosegi ciljev. P.p.s: deli zgodbe so prirejeni…..

Se nadaljuje

Griša Volkov   

[1] Erasmus+ je program EU, ki podpira izobraževanje, usposabljanje, mlade in šport v Evropi. S proračunom v višini 14,7 milijarde
 evrov več kot 4 milijonom evropskih prebivalcev omogoča študij, usposabljanje in delovno izkušnjo v tujini  [2] Evropska prostovoljska služba oziroma »European Voluntary Service« (EVS) je del programa Evropske komisije »ERASMUS+  Mladi v akciji«. Od leta 2019 dalje se prostovoljske aktivnosti izvajajo v okviru programa “European Solidarity Corps” oziroma  Evropska solidarnostna enota (ESC).