(B)ITI ALI NE (B)ITI
Ena od zaključnih aktivnosti socialne aktivacije v koledarskem letu 2019 je bil novoletni žur v Mariboru, ki se je odvijal 17. 12. 2019 v prostorih Romani Kafenava.
Moji spomini na prijeten dan.
Pogledam na uro. Spet sem pozen.
»A čem it al ne?« mi šibajo misli po glavi. »Vse mam pripravljeno.«
»Ma nisem jaz za te stvari. Pijanka bo, jaz bom pa visel v kotu in bom party pooper«.
Še 15 minut je do odhoda. Zaloputnem vrata.
»Na kateri strani vrat sem?« Zajame me hlad. Očitno sem na zunanji strani.
»Ok. Grem!«
Kot vedno me je premišljevanje, štetje in kompliciranje postavilo v časovno stisko. Vedno isto!
»Šit!, pozabil sem potni list. A ga rabim?! Neki se je govorilo, da je Štajerska samostojna. Varda pa te fore.«
Prletim v stanovanje. Vtipkam Slovenija, meje. Ni videt, da bi mejna črta kuri presekala vrat.
»Šibam!«
Skočim na kolo. Prvi ovinek. Gas! Drugi ovinek. Gas mimo Pahorja, Kardelja, Trumpa, Nemcev, Narodne galerije, čez rdečo luč (gremo partizani). Še zadnji pospešek, dir po stopnicah.
»Niso še šli.«
Namestijo me v zgodovinski kombi (zgodovinski po »vsebini« 3 zgodovinarji; zgodovinski po izgledu ).
Spotoma smo pobrali še koordinatorke.
»Za Maribor!«
Vi mate Trojane, mi pa (S)trojane
Pot do tja sem izkoristil za pogovor s koordinatorkami.
Naenkrat Štefan krene iz poti. Folk v avtu čist ponori.
»To ni za Maribor!«
Peljal nas je na krofe, na Trojane. In to kakšne. Krof velik kot pica z ogromno marmelade.
Eden od udeležencev je s polnimi usti komentiral: “Vi imate Trojane, mi pa (S)trojane…”
Siti smo se vrnili v kombi.
»Ej!, kdo je pa plačal?«.
»Štefan.«
»Hvala!«
Raziskovanje Maribora
V Maribor smo prispeli v mraku. Ko smo nad Pohorjem opazovali kričeče, prelivajoče barve sončnega zahoda je koordinatorka rekla.
“Pri nas takemu zahodu rečemo, da Miklavž peče piškote“
Štefan: “No mislim, da pri vas predvsem preveč pijete“.
V galeriji Epeka smo si ogledali razstavo fotografij o beguncih, ki se podajajo čez Srednje zemeljsko lužo. Srhljive podobe in dokumenti časa. Iz sten so nas nagovarjala iznakažena telesa, posledica mučenj (mučijo jih tihotapci ljudi in organi pregona) sodobnih preživetvenih nomadov.
Sledil je ogled mesta. Ogledali smo si ulice, trge, Stolnico, »kapljo upora«, novoletno okrasitev, novoletni sejem. Intimno vzdušje, občutek domačnosti (vsaj kar se tiče novoletnega sejma. V Ljubljani je preveč bučno, vedno gneča).
Sprehodili smo se ob Dravi. To pa je Reka, še posebej če jo primerjamo s kilavo vodno kačo (Ljubljanico).
V prijetnem mini baru (velikem kot stanovanje) smo omočili grla.
»Kolk smo dolžni?«
»Štefan časti.«
»Hvala!«
Žurka
Čas je bil za glavno točko večera, za stvar zaradi katere smo prišli v Maribor. Zabava v romski restavraciji Romani Kafenava.
Peš smo se odpravili do prizorišča. Tam pa…
Ko smo odprli vrata so se v nos zarile vonjave iz kotla, kaj kotla cisterne! juhe. Lahko bi se usedel v kotel in jedel juho. Otroci so se nam podili pod nogami.
Kot bi bili v filmu. Iz tihe ulice smo stopili v vibrirajoč, kot žele tresoč prostor. Dobre vibracije so tresle hišo.
Pred nami je bil šank in miza z goro hrane. V roke smo dobili kozarce. Pipe so se odprle..
V sosednjem prostoru (mini dvorani z biljardno mizo, ki je bila polna otrok in ostalih obiskovalcev) so imeli pripravljena glasbila za koncert.
A najprej je bil čas za hrano.
Juha s pikantno klobaso in hlebom kruha. Poezija. Trije krožniki so kar padli vame. Le vljudnost in obzirnost do drugih je četrti krožnik obvarovala pred mojo požrešnostjo.
Vzdušje se je stopnjevalo z količino pretečenega časa in alkohola.
Ko je pevka izvrgla prvi ton se je začelo rajanje in ples v vseh pojavnih oblikah. Od vrtenja v stilu sufijev, do poplesavanja, udarjanja z nogo ob tla ali pa zgolj tapkanja prsta ob telo. Pa to ni res, kva vse se smatra za ples.
Muzičarji so stopnjevali tempo
Vedno hitrejša in bolj energična glasba je še tiste s prilimanimi čevlji odnesla z mesta. Ob šanku so si baterije poguma polnili le še najbolj zadržani in racionalni.
Kotel juhe se je lepo praznil, kup posode je bi vse večji (KUPITE STROJ ZA POMIVANJE POSODE!), a juha je bila nepremagljiva. Tako po okusu, kot po količini.
Ravno, ko se je scena dodobra razvila je pevka konec naznanila.
»A jemljete gotovino, da malo nagradimo vaše gostoljubje?«
Štefan: »Je že v redu.«
»Hvala!«
V kombiju smo navili muziko in gas proti domu.
V drugem kombiju je pa eno tako razganjal, da bi lahko z energijo, ki jo je oddajala preko smeha napolnila avto za vožnjo do Ljubljane.
Hvala Epekovcem za organizacijo, ekipi Romani Kafenava za gostoljubje in kolegom iz aktivacije ter koordinatorkam za družbo in super večer.
Se nadaljuje
Griša Volkov
P.s. Izkoristite vavčer s Štefanom. Na pot boste šli z 200 evri v žepu. Vse bo plačal Štefan. Domov boste prišli z lepimi spomini in izkušnjami, polnim trebuhom in 200 evri!
Recent Comments